​​Ob začetku semestra sem se odločila, da naredim nekaj, kar drugače ne bi, in si izberem vadbo, ki bo zahtevna in izven moje cone udobja, saj se v »vsakdanjih« vadbah nisem našla in sem želela izziv, ki bi prelomil mojo sramežljivost. Da si dokažem, da zmorem in hkrati doživim novo izkušnjo. Pregledala sem veliko različnih vadb, vendar mi pole dance ni šel iz glave. Bilo je nekaj tako misterioznega in eksotičnega, nekaj nedostopnega, a ravno zaradi tega mi je vzbudilo tako veliko zanimanje in novembra sem se vpisala na prvi trening.

​Od nekdaj sem bila športnica. Ni bilo trenutka v mojem življenju, ko ne bi nečesa trenirala, saj me šport dopolnjuje. Večino življenja, do začetka s plesom ob drogu, sem se posvečala borilnim veščinam in teku. Po zelo neprofesionalnem in dokaj nevarnem dogodku pri Capoeiri pa sem borilne veščine opustila, saj se, ironično, ravno tam nisem več počutila varno. Iskala sem šport, pri katerem se ne bom počutila ogroženo, želela sem se počutiti sprejeto in varno. Poleg tega pa sem iskala šport, ki bo zame dovolj zahteven, a hkrati sem želela še pridobiti na ženstvenosti in eleganci, katere mi je resnično primanjkovalo. Ker pa rada s svojimi hobiji rahlo izstopam, sem tako prišla do ideje, da bi trenirala ples ob drogu in ves ta čas, odkar ga treniram, svoje odločitve nisem niti enkrat obžalovala.