​S plesom ob drogu sem se prvič srečala leto in pol nazaj. Preden sem se odpravila na prvi trening, sem kar nekaj časa zbirala pogum, pravzaprav sploh nisem vedela, kaj naj pričakujem.
Poskušala sem prepričati kakšno prijateljico, da se mi pridruži, a žal neuspešno in sem se odpravila kar sama. Že po prvi uri sem vedela, da bom tu ostala še dolgo časa. Preprosto vse mi je bilo všeč na tem treningu, še modrice in nekajdnevni ''musklfibr''.
Všeč mi je, kako se prepletajo ples, gimnastika in akrobatika, kako se na začetku mučiš, da narediš kakšen osnoven gib kot stolček, čez par mesecev se pa že obračaš na glavo. S svojim napredkom sem sicer zadovoljna, ampak bi bilo še boljše, če bi že na začetku obiskovala treninge večkrat tedensko.

​Zdaj, ko treninge obiskujem dvakrat na teden in vadim tudi doma, je napredek veliko hitrejši in bolj opazen. Več treninga pomeni več plesa, več raztezanja, več vaj za moč, kar vse prispeva k napredku, tudi če bi vaje za moč na kakšen bolj naporen dan raje kar izpustila :). 

​Ideja o tem, da bi začela plesati ob drogu, se je pojavila že kar dolgo časa nazaj, vendar enostavno nisem imela poguma (bolj kot ne zaradi tega, kaj si bodo ljudje mislili). Potem pa sva se s prijateljico pogovarjali in je padla odločitev, da bova poizkusili skupaj. Na prvem treningu, priznam, sem bila zelo prestrašena, prav tako pa sem se tudi počutila zelo neprijetno, saj enostavno nisem bila navajena nositi kratkih hlač, ne doma, kaj šele v javnosti. Vendar po začetnem strahu se je kasneje razvijala in se seveda še vedno razvija samo moja samozavest in tudi ljubezen do plesa ob drogu.