Za hec sem se vpisala  na trening za en mesec, ki me je tako navdušil, da sem si drog kmalu kupila tudi za vadbo doma.

Poleg tega, da se na treningu človek vedno fajn zmatra in da odmisliš cel svet in druge skrbi in obveznosti, mi je pri temu športu najbolj všeč to, da je napredek neomejen, po mesecu, letu ali nekaj letih! Pri aerobiki sem to pogrešala, saj je navadno osredotočena predvsem na določeno stopnjo kondicije, tukaj gre pa dejansko za kombinacijo kondicije, pridobivanja mišic, ravno pravšnje stopnje koreografije, premagovanja izzivov in s tem še boljšega zavedanja same sebe, ...

Tudi vzdušje je tukaj bolj sproščeno in prijetno. Pravilno izveden gib ali poza, s katero je bilo na prejšnjih treningih več težav, vsakič znova naredi super vzdušje in polepša dan. Pa če je uspelo tebi ali punci na drogu zraven tebe. :) 

Maja

Je pa želja v meni ostala in končno sem našla čas za izpolnitev le-te. Predvsem ta želja izvira iz lepote te discipline. Všeč mi je ženskost plesalke, njena drža, samozavest.
Vse to pride seveda šele po trdem delu na treningih. Ko opazuješ izkušeno plesalko, kakšen element zgleda enostavno, vendar ko sam poskusiš, vidiš, da potrebuješ moč, kondicijo, poleg tega pa še gracioznost gibov.
​​Neskončno se veselim napredka, ki zagotovo sledi. Zakaj sem v to prepričana? V tem času, ko obiskujem Mademoiselle, sem bila res prijetno presenečena, da vsak naslednji obisk Tina nadgradi z novim elementom, tako da že na samem začetku občutiš nek napredek.
​Tina je tudi izredno profesionalna, se ti posveti z razlago, popravki, opazovanjem in seveda ne spregleda špičk in slabe drže. :)

Ko sem pred devetimi meseci prvič vstopila v družbo Mademoisellk, nisem pričakovala, da bo ples ob drogu kaj več kot le hobi, s katerim bom zapolnjevala presežek svojega prostega časa. A sčasoma sem ugotovila, da je vse prej kot to. 

​"Pa ne že spet!" zavzdihnem ob pogledu na novo temno modro liso na stopalu, stegnu, pod pazduho ali na kakšnem še bolj čudnem mestu - spominek na trening prejšnji dan. Na srečo bo hitro izginil. Veliko hitreje kot tisti dober občutek, da sem storila nekaj zase, ki ostaja samo v moji glavi.

Tako je bilo z mojim začetkom treningov plesa ob drogu. Ko me je prijateljica zvlekla v Pulo na Pole Theater  septembra 2015, sem si ples ob drogu zamišljala kot nekaj nerealnega zame, kar jaz nikoli ne bi mogla početi. Ne samo zaradi moje fizične (ne)pripravljenosti, ampak tudi zaradi nizke samozavesti, češ kakšna bi pa zgledala v kratkih hlačkah. 
​
​​​​​V Puli pa sem spoznala dekleta, ki so začetnice, ženske, ki trenirajo ples ob drogu že kar lep čas, in z vsakim prikazanim elementom, vsako plesno figuro, vsakim čutnim premikom roke ali noge, me je drog bolj privlačil.