​​Ob začetku semestra sem se odločila, da naredim nekaj, kar drugače ne bi, in si izberem vadbo, ki bo zahtevna in izven moje cone udobja, saj se v »vsakdanjih« vadbah nisem našla in sem želela izziv, ki bi prelomil mojo sramežljivost. Da si dokažem, da zmorem in hkrati doživim novo izkušnjo. Pregledala sem veliko različnih vadb, vendar mi pole dance ni šel iz glave. Bilo je nekaj tako misterioznega in eksotičnega, nekaj nedostopnega, a ravno zaradi tega mi je vzbudilo tako veliko zanimanje in novembra sem se vpisala na prvi trening.

​Od nekdaj sem bila športnica. Ni bilo trenutka v mojem življenju, ko ne bi nečesa trenirala, saj me šport dopolnjuje. Večino življenja, do začetka s plesom ob drogu, sem se posvečala borilnim veščinam in teku. Po zelo neprofesionalnem in dokaj nevarnem dogodku pri Capoeiri pa sem borilne veščine opustila, saj se, ironično, ravno tam nisem več počutila varno. Iskala sem šport, pri katerem se ne bom počutila ogroženo, želela sem se počutiti sprejeto in varno. Poleg tega pa sem iskala šport, ki bo zame dovolj zahteven, a hkrati sem želela še pridobiti na ženstvenosti in eleganci, katere mi je resnično primanjkovalo. Ker pa rada s svojimi hobiji rahlo izstopam, sem tako prišla do ideje, da bi trenirala ples ob drogu in ves ta čas, odkar ga treniram, svoje odločitve nisem niti enkrat obžalovala.

Lansko leto sem na spletu zasledila možnost nakupa kupona za ples ob drogu po ugodni ceni za dva meseca (v nekem drugem studiu). Na površje je priplavala želja po tem iz mladosti in sem kupon kupila. Po dveh mesecih mi je ples ob drogu postal tako všeč, da sem želela nadaljevati, vendar v tistem studiu nisem mogla, ker mi termini niso več ustrezali. Zato sem začela iskati nekaj novega. 
​Našla sem studio Mademoiselle. Zadovoljna sem bila s ceno, s termini in z lokacijo. Takoj sem poklicala, da se čim prej prijavim in začnem. Že po prvem pogovoru s Tino sem imela dober občutek in na prvi obisk sem se odpravila z velikim veseljem.

​Moji začetki plesa ob drogu so se zgodili leta 2017 na dnevu odprtih vrat v studiu Mademoiselle. Ples ob drogu sem odkrila že kar nekaj let pred tem, kje drugje kot na internetu. Ko sem gledala neverjetno plesalko z lahkoto izvajati elemente kot bi bila z drogom eno, sem si rekla, da bom enkrat v prihodnosti to tudi sama poskusila. Ta misel je mirno spala v kotičku mojih možganov, dokler me nista prijateljici obvestili, da sta začeli obiskovati treninge plesa ob drogu v nekem »awesome« pole studiu. Ker sta Neža in Patricija naredili resnično dobro reklamo studiu Mademoiselle, sem se odločila, da poskusim še jaz in hkrati izpolnim še svojo najstniško željo.

​S kakšnimi občutki sem zapustila dvorano po prvem treningu? Ne pretiravam, če rečem, da me je ples ob drogu res zasvojil! Začeli smo res počasi.

Sem rekreativna športnica po duši. Ko se je ples ob drogu vse bolj začel uveljavljati kot športna disciplina v obliki vadbe, sem postajala vedno bolj pozorna nanj. Kar sem videla, me je fasciniralo. Zanimanje se je kar dolgo časa stopnjevalo in me štiri mesece nazaj končno pripeljalo do studia Mademoiselle.

Lokacija studia mi je ustrezala, drog je bil prost, urnik prilagodljiv - na voljo več terminov vadb. Pritegnil mi je tudi njihov moto »Sprejmi se".
​
Prvi obisk me je navdušil. Prijazen, sproščen sprejem, super potek vadbe - razgiban, prav to, kar sem rabila.

​​V prostorih studia je čutiti pozitivno energijo. Počutim se domače, sprejeto, všeč mi je zasebnost. Inštruktorice se ti posvečajo, te motivirajo z raznimi zabavnimi komentarji, da ti element uspe čim bolje izvesti.

​V svet plesa ob drogu me je uvedla moja najboljša prijateljica, ki je že nekaj časa trenirala tukaj. Vedno, ko mi je pokazala, česa se je naučila, sem bila navdušena, a nisem zares verjela, da je to nekaj zame. Jaz nisem bila nikoli pretirano nadarjena za ples, tako da sem bila prepričana, da jaz pač ne morem biti tako močna in hkrati elegantna.

​Potem je minilo nekaj časa in ugotovila sem, da moram narediti nekaj zase, pa sem se prijavila na dan odprtih vrat.

​Ko sem v studiu na lastni koži občutila energijo, o kateri mi je govorila prijateljica, sem bila kot začarana.

Veliko sem o plesu ob drogu zasledila v raznih medijih. In ker sem ravno potrebovala neko novo fizično aktivnost za sprostitev, sem začutila to kot nov izziv. Oglasila sem se v studio Mademoiselle in po predstavitveni uri vedela, da je to prava stvar zame. Pri odločitvi je bilo zelo pomembno tudi to, da je studio v bližini mojega doma, da se do tja še lahko sprehodim in je to že ogrevanje pred vadbo. 

S plesom ob drogu sem začela na predlog prijateljice. Tudi sama se je ravno vpisala na vadbo in tako sva dobili še dodatno priložnost za druženje. Zame so bili to tudi prvi treningi po dveh letih športnega premora, tako da sem se tega še toliko bolj veselila.
Sedaj, po dobrega pol leta, lahko rečem, da se imamo res fino. Sama vadba je fizično bolj zahtevna, kot sem sprva mislila (kar je super!), treningi tukaj pa niso le vadba in "švicanje", ampak tudi res prijetno druženje. In meni se tudi to zdi precej pomembno. Občutek po treningu je odličen.

​Od nekdaj sem ena tistih punc, ki je iz dna duše sovražila šport. Športna vzgoja, ekipni športi, atletika nikoli niso bili zame, kaj šele gimnastika, svojo gibljivost in razteglivost pa bi lahko primerja z krompirjem, nula, nijente, nada. Tudi po postavi sem mu bila kar podobna, prevelike prsi in zadnjica, široki boki, obilna stegna ter zaobljen trebušček so mi še dodatno "pomagali" pri tem, da sem se športnih aktivnosti upirala bolj kot stereotipna mačka vode. Ko se je približeval čas za nacionalno testiranje športne vzgoje, sem vedno razmišljala o novem izgovoru, zakaj bi ga lahko izpustila. Predvsem veso v zgibi, to je bila moja najljubša točka dnevnega reda. Osebni rekord - natanko 1sekundo. Zaradi poškodbe glave v otroštvu nisem nikoli plezala po drogu ali vrvi, delala prevalov ali koles, niti stoje, pa se iskreno glede tega tudi nikoli nisem ravno pritoževala.