​Od nekdaj sem ena tistih punc, ki je iz dna duše sovražila šport. Športna vzgoja, ekipni športi, atletika nikoli niso bili zame, kaj šele gimnastika, svojo gibljivost in razteglivost pa bi lahko primerja z krompirjem, nula, nijente, nada. Tudi po postavi sem mu bila kar podobna, prevelike prsi in zadnjica, široki boki, obilna stegna ter zaobljen trebušček so mi še dodatno "pomagali" pri tem, da sem se športnih aktivnosti upirala bolj kot stereotipna mačka vode. Ko se je približeval čas za nacionalno testiranje športne vzgoje, sem vedno razmišljala o novem izgovoru, zakaj bi ga lahko izpustila. Predvsem veso v zgibi, to je bila moja najljubša točka dnevnega reda. Osebni rekord - natanko 1sekundo. Zaradi poškodbe glave v otroštvu nisem nikoli plezala po drogu ali vrvi, delala prevalov ali koles, niti stoje, pa se iskreno glede tega tudi nikoli nisem ravno pritoževala. 

​S plesom ob drogu sem se prvič srečala, ko sem pred leti po tuji TV gledala oddajo tipa XYZ ima talent, kjer sta kot gostujoča nastopala fant in dekle s točko plesa ob drogu. Milo rečeno sem bila takrat brez besed, saj sta bila fenomenalna. Z največjo eleganco sta izvajala tudi najtežje elemente na drogu, ob tem pa sta bila videti kot da se niti najmanj »ne matrata«. Zaradi plesnega in gimnastičnega predznanja – v osnovnI šoli sem namreč več let intenzivno trenirala balet – sem sklepala, da ples ob drogu ni niti najmanj enostaven trening. Od takrat sem potihoma  razmišljala, da bi tudi sama poskusila s tem treningom, saj sem po duši športnica in plesalka ter so moji dnevi tudi sicer zelo aktivni. Ves čas sem spremljala članke in posamezne objave na to temo, saj se je o plesu ob drogu vedno več govorilo.

​Malo sem še oklevala z vpisom, saj si same sebe nisem znala predstavljati na drogu, hkrati pa me je skrbelo, da bodo kljub moji dobri kondiciji treningi zame pretežki. 

​S plesom ob drogu sem se prvič seznanila pred dvajsetimi leti, ko sem videla plesni nastop kolegice iz tujine. Nad videnim sem bila navdušena in sem si rekla, da bom to pa tudi jaz enkrat poskusila. Vendar je takrat ostalo le pri želji, ker nisem nikjer zasledila, da bi v Sloveniji poučevali to plesno zvrst. Kot gledalka sem takrat mislila, da je izvedba elementov plesa ob drogu lažja, ker so plesalke obvladale in je ples izgledal elegantno in lahkotno. Sedaj, ko sama vadim, vem, da ples ob drogu sicer ni prezahteven, so pa za dobro izvedbo elementov potrebni treningi, volja in vztrajnost.

Ples na drogu me je očaral zaradi prave kombinacije estetike in moči. Z občudovanjem sem gledala nastope plesalk. Odločitev, da se tudi sama preizkusim v tem, je dolgo zorela. Glavni razlog, da sem se priključila, je bil, da stopim iz cone udobja in se začnem ukvarjat z aktivnostjo, ki mi ni pisana na kožo. Zgornji del telesa sem vedno imela šibek, gibčnost tudi ni zavidljiva, pa še adrenalinske zadeve mi ne dišijo. Ampak sem se opogumila in se takoj zaljubila v ta šport. 

Kreativnost, umetnost in rekreacija so besede, s katerimi bi opisala to zvrst plesa >>ples na drogu<<.
 
Ko sem prvič prestopila prag Mademoiselle studia, sem bila malo vznemirjena, kajti nisem vedela, koliko že znam, če sem primerna za v to skupino, ter kako me bodo punce sprejele, glede na to, da sem prišla z nekim predhodnim znanjem.

​Dolgo sem sanjarila in premišljevala, da bi se prijavila na ples ob drogu, vendar sem vedno odlašala in dvomila vase, da česa takega jaz nisem sposobna izvajati. Lansko leto pa sem končno zbrala pogum in se prijavila. Po internetu sem brskala, če se pri nas nahajajo kakšni studiji in naletela ravno na Plesni studio Mademoiselle.

​Ko sem prvič izvedela za Mademoiselle, me je precej skrbelo, kako bo delo potekalo, ker nisem imela nekega plesnega ozadja, pa tudi nikoli nisem bila graciozen človek. Preden sem se pridružila studiu, sem kar nekaj časa iskala neko vrsto gibanja, ki bi me veselila in nenadoma mi je na misel prišel ples ob drogu. Preko interneta in pogovorov s Tino sem se odločila, da poskusim. Lahko rečem, da sem se odločila prav. 
​Sama atmosfera ob vstopu v studio je topla in sprejemajoča, tako kot tudi odnos vseh inštruktoric, ki so vedno pripravljene pomagati, razložiti, pokazati, naučiti, popraviti in izboljšati tvoje izvajanje gibov.

​Rada preizkušam nove stvari. Ker sem mnenja, da se moramo ljudje športno udejstvovati, sem se lani jeseni odločila za nov šport, ples ob drogu. Obiskujem vadbe v izvrstnem Plesnem studiu Mademoiselle z več kot odličnimi inštruktoricami. Vsaka vaditeljica je posebna v svojem stilu interpretacije plesa ob drogu in dopuščena mi je svoboda, da razvijam lasten slog. Pod budnimi očesi, seveda. Počutje na treningih je fenomenalno. Dopadljiv mi je individualen pristop trenerk, ter spremljanje napredka vsake tečajnice posebej. 

​Preden sem se opogumila vpisati na pole dance vadbe, sem že kakšno leto prej brskala po spletu in iskala studie, ki nudijo to vadbo. Najprej sem stopila v kontakt z drugim studiem, ki me ni pritegnil ne z opisom na spletu, ne z odgovori na nekaj vprašanj preko maila. Zavedala sem se, da če bom res hodila na pole dance, bom morala najti studio, ki nudi varnost, ki daje občutek domačnosti in predvsem sprejetosti. To je bil zame pogoj, saj se v nasprotnem primeru ne bi nikoli sprostila in po letu dni treninga odvrgla športne majice in plesala v športnem modrčku, z oprijetimi hlačkami, ki razkrijejo VSE nepravilnosti/nepopolnosti. Čeprav pravi Tina, da bi morale biti še krajše, za boljši oprijem, bodo takšne kot so trenutno, kar v redu. :)

​​Ko sem kliknila na spletno stran studia Mademoiselle, sem videla napis 'SPREJMI SE' in to je bilo to. Res se sprejemamo med sabo, tukaj ni ogovarjanj, ni zbadanja, je le sprejemanje in občutek imam, da smo družina. Ko postaneš članica, dobiš občutek, da pripadaš. Da o vsej motivaciji in pozitivnosti ne izgubljam besed! :)