Ples na drogu me je očaral zaradi prave kombinacije estetike in moči. Z občudovanjem sem gledala nastope plesalk. Odločitev, da se tudi sama preizkusim v tem, je dolgo zorela. Glavni razlog, da sem se priključila, je bil, da stopim iz cone udobja in se začnem ukvarjat z aktivnostjo, ki mi ni pisana na kožo. Zgornji del telesa sem vedno imela šibek, gibčnost tudi ni zavidljiva, pa še adrenalinske zadeve mi ne dišijo. Ampak sem se opogumila in se takoj zaljubila v ta šport. 

Kreativnost, umetnost in rekreacija so besede, s katerimi bi opisala to zvrst plesa >>ples na drogu<<.
 
Ko sem prvič prestopila prag Mademoiselle studia, sem bila malo vznemirjena, kajti nisem vedela, koliko že znam, če sem primerna za v to skupino, ter kako me bodo punce sprejele, glede na to, da sem prišla z nekim predhodnim znanjem.

​Dolgo sem sanjarila in premišljevala, da bi se prijavila na ples ob drogu, vendar sem vedno odlašala in dvomila vase, da česa takega jaz nisem sposobna izvajati. Lansko leto pa sem končno zbrala pogum in se prijavila. Po internetu sem brskala, če se pri nas nahajajo kakšni studiji in naletela ravno na Plesni studio Mademoiselle.

​Ko sem prvič izvedela za Mademoiselle, me je precej skrbelo, kako bo delo potekalo, ker nisem imela nekega plesnega ozadja, pa tudi nikoli nisem bila graciozen človek. Preden sem se pridružila studiu, sem kar nekaj časa iskala neko vrsto gibanja, ki bi me veselila in nenadoma mi je na misel prišel ples ob drogu. Preko interneta in pogovorov s Tino sem se odločila, da poskusim. Lahko rečem, da sem se odločila prav. 
​Sama atmosfera ob vstopu v studio je topla in sprejemajoča, tako kot tudi odnos vseh inštruktoric, ki so vedno pripravljene pomagati, razložiti, pokazati, naučiti, popraviti in izboljšati tvoje izvajanje gibov.

​Rada preizkušam nove stvari. Ker sem mnenja, da se moramo ljudje športno udejstvovati, sem se lani jeseni odločila za nov šport, ples ob drogu. Obiskujem vadbe v izvrstnem Plesnem studiu Mademoiselle z več kot odličnimi inštruktoricami. Vsaka vaditeljica je posebna v svojem stilu interpretacije plesa ob drogu in dopuščena mi je svoboda, da razvijam lasten slog. Pod budnimi očesi, seveda. Počutje na treningih je fenomenalno. Dopadljiv mi je individualen pristop trenerk, ter spremljanje napredka vsake tečajnice posebej. 

​Preden sem se opogumila vpisati na pole dance vadbe, sem že kakšno leto prej brskala po spletu in iskala studie, ki nudijo to vadbo. Najprej sem stopila v kontakt z drugim studiem, ki me ni pritegnil ne z opisom na spletu, ne z odgovori na nekaj vprašanj preko maila. Zavedala sem se, da če bom res hodila na pole dance, bom morala najti studio, ki nudi varnost, ki daje občutek domačnosti in predvsem sprejetosti. To je bil zame pogoj, saj se v nasprotnem primeru ne bi nikoli sprostila in po letu dni treninga odvrgla športne majice in plesala v športnem modrčku, z oprijetimi hlačkami, ki razkrijejo VSE nepravilnosti/nepopolnosti. Čeprav pravi Tina, da bi morale biti še krajše, za boljši oprijem, bodo takšne kot so trenutno, kar v redu. :)

​​Ko sem kliknila na spletno stran studia Mademoiselle, sem videla napis 'SPREJMI SE' in to je bilo to. Res se sprejemamo med sabo, tukaj ni ogovarjanj, ni zbadanja, je le sprejemanje in občutek imam, da smo družina. Ko postaneš članica, dobiš občutek, da pripadaš. Da o vsej motivaciji in pozitivnosti ne izgubljam besed! :)

​Za ples ob drogu sem se odločila zato, ker sem želela narediti nekaj zase in za svoje telo. Vse ostale telovadbe so mi bile preveč klasične, ples ob drogu pa me je že prvi dan "kupil". 
​
Všeč mi je, da vadba zajema vse, od vaj za moč, razteznih vaj kot tudi zabavnih elementov. :) 

​Ples ob drogu je bil naslednji logični korak – bilo je le vprašanje časa, kdaj začnem. Sem in tja sem ga opazila v medijih in na spletu in vedno se mi je zdel privlačen. Nato sem Mademoisellke srečala na terenu, se enkrat, dvakrat poskusno zavrtela ob drogu in našla novo ljubezen. Ples mi je bil vedno lep, izrazen, čustven, vendar sem iskala nekaj, kar je več kot samo ples, in to sem tukaj našla.
 
  Marsikatero novo članico skrbi, da ne bo mogla dohajati, da bodo treningi pretežki in da ni dovolj močna ali gibčna. Sama sem imela po prvem treningu malo razbolene blazinice na podplatih – vedno smo namreč na prstih -  vendar sem komaj čakala na zahtevnejše elemente, kjer potrebuješ malo več moči in začutiš več adrenalina. Od takrat je minilo že kar nekaj časa in niti ne vem, kdaj so stvari zares postale težje.

Sodelavki Branka in Urša sta lani nekega pomladanskega dne klepetali o plesu ob drogu.
​Tema je pritegnila mojo pozornost, čeprav do takrat nikoli nisem razmišljala, da bi se preizkusila v tem.
​​Kakšnega prav posebnega odnosa do plesa ob drogu nisem imela, v meni ni bilo niti predsodkov niti kakšne strašne navdušenosti. A po naravi sem radovedno dekle in sem najprej vrtala v sodelavki, ki sta obiskali plesni studio Mademoiselle, nato sem še nekoliko pobrskala po spletu. ​Wau, kaj vse počnejo te ženske, a kaj hitro sta se moje občudovanje in zanimanje prelili v (razočarano) ugotovitev, da kaj takega pa zame verjetno ne bi bilo.