Že nekaj let so moje novoletne zaobljube enake - pij manj kave, manj uporabljaj telefon, ne zapravljaj za stvari. ki jih ne potrebuješ. in začni s kakšno vadbo ali treningi. In letos mi je uspelo uresničiti vsaj to zadnjo, čeprav je od novega leta do mojega prvega treninga minilo nekaj mesecev. Kot vsako leto so se tudi letos pojavili klasični izgovori kot so »Nimam časa.« in podobno, pa tudi moje zahteve, kakšna naj bi bila ta moja vadba, so bile zelo izdelane – rada bi nekaj. da delam na moči, ampak ne tako. da eno uro delam samo strogo vaje za moč, rada bi da zašvicam, ampak ne da nonstop samo skačem, pa da plešem, da je nekaj novega in da se malo raztegnem, ... the list goes on. Potem sem med brskanjem po internetu naletela na tečaje plesa ob drogu. Seveda sem za ta ples že slišala in si z veseljem ogledala kakšen posnetek, nikoli pa nisem pomislila, da bi se lahko tudi jaz preizkusila v tem. |
Všeč mi je bilo, da je tudi pri raztezanju in vajah za moč, ki sem se jih še najbolj bala, saj sem za svojo moč v zadnjih letih naredila bolj malo (beri: nič), poudarek na tem, da se seveda potrudiš, ampak delaš kolikor zmoreš. In nihče te ne gleda niti malo čudno, ko niti približno ne zmoreš narediti špage. Trening sem zapustila vesela in zadovoljna sama s seboj, saj sem se naučila nekaj novega, se dobro razmigala in raztegnila ter spoznala nove ljudi. Kljub temu, da so me bolele mišice, za katere sploh nisem vedela da jih imam, sem komaj čakala naslednji trening. Za mano je do sedaj sicer le nekaj treningov plesa ob drogu, vendar sem nad njim navdušena, o čemer priča tudi moje poročanje o vadbah vsem prijateljem, ki so me pripravljeni poslušati. Enostavno vse štima – super inštruktorica, lepi prostori, dobra družba in zadovoljstvo med in po treningu. Ker na vadbah uživam, me še modrice ne motijo, čeprav se bliža poletje in z njim kratke hlače in krila. |