Dobro znan stavek vseh, ki karkoli objavljamo na družbenih omrežjih. Ne moreš na najboljšo kavo v mestu, na najboljši gin-tonic ali na tisto pico v novem hipster lokalu, brez da bi naredila fotko. Kako bo kdo vedel, kako si se imela na zabavi s kolegicami, če ne objaviš fotke? In kako bo kdo vedel, da si naredila nov element, če ne narediš ene popolne slike in ga objaviš?
Ok, to ne bo en ''rant'' o digitalnem svetu in kako imamo občutek, da moramo vsak naš korak deliti s svetom. Vsakemu svoje, in ne zdi se mi narobe, če želiš deliti vse, ali pa ne želiš deliti nič. Vsak se odloči sam, kaj bo dal v javnost in kaj bo obdržal zase. Bolj pa je pomemben tvoj odnos do objavljenega. Si šla v nov lokal, samo zato, da bi objavila sliko, ali si res želela videti tisti prostor, se malo podružiti in nasmejati s prijatelji. Si šla na trening, da bi se naučila nekaj novega, dobro razmigala, ali da bi objavila fotografijo novega ''trendi'' elementa, ki si ga videla na Instagramu in si želiš tudi ti dodati svoj kamenček?
Pomembnejše, kot dobra fotografija ali video, je tvoja kondicija, tvoja fizična moč. Tvoja sposobnost, da se giblješ samozavestno, tekoče. Da na treningu narediš nekaj za svoje zdravje, se družiš z ljudmi, s katerimi te povezuje isti interes. Da napreduješ in da se ne ustaviš, ko se ti zatakne. Vsega tega ne moreš ujeti v eno fotografijo, niti v en posnetek.
Sem vizualni tip človeka in vse nove dosežke seveda dokumentiram, kdaj tudi objavim. In sem vesela, ko dobim kakšno pohvalo. Ampak zakaj sem se lotila fotografiranja ali snemanja te kombinacije? Zato, da pokažem ostalim, kaj znam? Zato, da dokumentiram svoj napredek in ga tako tudi spremljam? Težko bi izbrala samo en razlog, a v eno stvar sem prepričana. Mnenje drugih ljudi in njihovo odobravanje te nikoli ne bo pripeljalo tako daleč kot lastno zadovoljstvo. Kot motivacija, ki prihaja od znotraj, in ni posledica pohvale drugih. Ali pa všečka na fotki :).
Pomembnejše, kot dobra fotografija ali video, je tvoja kondicija, tvoja fizična moč. Tvoja sposobnost, da se giblješ samozavestno, tekoče. Da na treningu narediš nekaj za svoje zdravje, se družiš z ljudmi, s katerimi te povezuje isti interes. Da napreduješ in da se ne ustaviš, ko se ti zatakne. Vsega tega ne moreš ujeti v eno fotografijo, niti v en posnetek.
Sem vizualni tip človeka in vse nove dosežke seveda dokumentiram, kdaj tudi objavim. In sem vesela, ko dobim kakšno pohvalo. Ampak zakaj sem se lotila fotografiranja ali snemanja te kombinacije? Zato, da pokažem ostalim, kaj znam? Zato, da dokumentiram svoj napredek in ga tako tudi spremljam? Težko bi izbrala samo en razlog, a v eno stvar sem prepričana. Mnenje drugih ljudi in njihovo odobravanje te nikoli ne bo pripeljalo tako daleč kot lastno zadovoljstvo. Kot motivacija, ki prihaja od znotraj, in ni posledica pohvale drugih. Ali pa všečka na fotki :).
Mademoisellka
RSS Feed
