Kako se je spremenil moj odnos do vadbe na drogu?

Že kar nekaj let je minilo, odkar sem prvič stopila v dvorano Mademoiselle studia. Ne vem, ali je bilo to štiri, pet, šest, ali celo sedem let nazaj, sem že nekaj časa nazaj nehala šteti. Takrat sem topila v dvorano, ki je bila še na Viču, polna pričakovanj, s čisto napačno opremo (pajkice, kaj pa drugega :)). Takrat še ni bilo takšnega izbora opreme, magnezij je zame pomenil šumeče tablete in nisem poznala razlike med vrtečim in statičnim drogom. Kljub temu pa so me treningi takoj navdušili in me prepričali, da je to to. 

Na začetku sem bila prepričana, da imam že čisto mišičaste rame in roke po par mesecih treningov, danes pa se mi zdi, da sem imela čisto drobne. Tiste modrice, ki so se na začetku pojavile po vsakem treningu, so s časom izginile, ko pa se lotim nečesa novega, pa pridejo malo pogledat, a niti pol tako grozne, kot so bile takrat. Na začetku sem se želela lotiti bolj športnega stila, delati na moči, zdaj pa najraje poplesavam, se učim koreografij in poskušam izpiliti gibanje kot celoto, bolj kot le eno posamezno stvar. Od sebe nimam več številnih pričakovanj, temveč se prepustim toku, saj že dobro vem, kaj mi bo šlo hitro, kaj malo težje, in kateri o tisti elementi, ki meni pač ne sedejo.
​
Mogoče bo tvoja pot podobna, mogoče čisto drugačna. Kar ti želim povedati je, da se vsi s časom spreminjamo, včasih počasneje, včasih hitreje, in ravno zato se velikokrat zalotimo, da imamo o neki stvari čisto drugačno mnenje, kot smo ga imeli leta nazaj. Kljub temu, da se je moj odnos do vadbe spremenil, pa je še vedno zelo velik del mojega življenja, morda celo večji, kot je bila na začetku, čeprav sem takrat več časa preživljala v dvorani. In ravno to mi je tu najbolj všeč – da se vadba spreminja in raste skupaj s tabo.

Mademoisellka