Poletje se je zame zaključilo na najboljši možen način – z obiskom Croatia Pole Camp-a v Puli. Že od prijave na camp kakšne pol leta nazaj je bil to podaljšani vikend, ki sem se ga najbolj veselila v celem poletju. Morje in ples ob drogu – a je sploh lahko boljša kombinacija? Pa še sončno vreme in prijetne temperature so bili odlični za (morda) zadnje letošnje plavanje. Šele po kakšnem tednu mi je uspelo predelati vse nove informacije, izkušnje, ki sem jih pridobila na Croatia Pole Camp-u in zbrati skupaj nekaj vtisov, ki bi jih rada delila z vami.
V četrtek zjutraj sem se odpravila v Pulo z namenom, da se v naslednjih štirih dneh udeležim toliko delavnic, kot le lahko, in se vrnem nazaj v nedeljo zvečer prijetno, a konkretno utrujena, z novim znanjem in najbrž res hudim ''muskelfibrom''. Prva delavnica pri Bendy Kate me je čakala že isti dan, tako da sem se želela res čim prej udobno namestiti v hotelu, raziskati okolico in se nato pred večerjo dobro razmigati na delavnici raztezanja. Treningi na pole kampih niso isti kot tisti, ki jih obiskujemo vsak teden. Sicer jih v večini prav tako sestavljajo ogrevanje, osrednji del in na koncu že raztezanje, a obiščemo jih z drugačno miselno naravnanostjo, z drugačnim namenom. Bistvo je, da od tiste ure in pol odneseš največ, kot le lahko, če je dovoljeno tudi posnameš, si kaj zapišeš med ali pred treningom in res iz sebe potegneš največ kot le lahko. Raztezne vaje, ki smo jih delali na tej delavnici, sem si zapisala in jih na nekaj časa ponovim, saj sem se tam naučila pravilnega izvajanja in tako lahko pridem bližje moški špagi in res upogljivemu hrbtu. Seveda pa na sporedu nismo imele le delavnic z zvezdami plesa ob drogu, temveč smo se lahko preizkusile tudi v jogi in pilatesu, obiskale ure ekstremnega raztezanja, se srečale z lyrical in sodobnim plesom ob drogu in obiskale še veliko drugih zastonj delavnic. Ker sem se odločila, da pridem domov res utrujena, sem naslednji dan izbrala kar pet takšnih delavnic. Na srečo sta se težavnost in intenzivnost razlikovali med vsemi, tako da je bilo mogoče na vseh še vedno dobro delati in se kaj naučiti. Sploh joga na plaži je bila tista popolna stvar, ki nas je pripravila na gibanje skozi cel dan. Ni nas rešila utrujenosti na koncu dneva, temveč nas je prijetno zbudila za nadaljnje delavnice.
 |  |
Kot prave plesalke ob drogu si tistih nekaj uric med delavnicami sploh nismo vzele za počitek, temveč smo se odpravile v center ter na plažo, da napravimo nekaj slik na uličnih drogovih, Treba izkoristiti lepo okolico, kajne? V centru ob areni smo prejele tudi nekaj presenečenih pogledov mimoidočih, ko smo začele delati elemente na znaku za prehod za pešce in nekaj takšnih tudi ujele v ozadje naših fotografij. Ne zgodi se vsak dan, da plesalke ob drogu tako zavzamejo Pulo. V slikanje smo se tako zatopile, da jih sploh nismo najprej opazile, skoraj smo pa tudi pozabile na čas in nato hitele nazaj na naslednje delavnice. Naslednjič vzamemo s sabo še fotografa!
Sobota ni bila rezervirana le za delavnice, temveč je bil na sporedu tudi Pole Theater. Zjutraj me je po jogi čakala delavnica pri čudoviti Marion Crampe, ki sem se je neizmerno veselila, hkrati pa me je bilo tudi strah – kaj če ne bom mogla slediti, kaj če bo prezahtevno zame? No, strahovi so me sredi delavnice začeli minevati, a ne zato, ker bi bilo prelahko, temveč zato, ker sem se nehala ozirati nanj, se nehala bati, da bom padla, da česa ne bom mogla narediti. In potem je vse kar nekako šlo, vsaj za to uro in pol :). Na koncu sem bila tako utrujena, da sem lahko samo še sedela, ampak bilo je vredno. Popoldne se je v naš hotel pripeljala še skupinica Mademoisellk, ki so prišle gledat tekmovanje Pole Theater Croatia. Zbrani smo se odpravili gledat tekmovanje, ki je trajalo od šestih to skoraj polnoči, občutek pa sem imela, da vse skupaj ni trajalo več kot kakšni dve urici. Tako amaterji kot profesionalci so tekmovali v štirih kategorijah – Art, Drama, Comedy in Classique, tako da se je res našlo nekaj za vsakega. O samem tekmovanju ti težko kaj povem, lažje si je stvar pogledati, in naj te razveselim – veliko posnetkov se je že znašlo na kanalu Youtube.
Zadnji dan sem že kar konkretno utrujena zbrala zadnje moči za delavnico Marion Feel the Floor. Še zbudila sem se prej kot prejšnje dni, da bi se mi hrana po zajtrku do treninga že polegla v želodcu in bi lahko res delala na polno. In ta zadnja delavnica je bila zagotovo moja najljubša – poleg tega, da je floorwork res tisto področje, kjer se počutim najbolj ''domače'' sem končno razumela, zakaj ljudje jokajo na koncu Marioninih delavnic. Uspe ji ustvariti nek izjemen čustven trenutek, ki ga sploh ne znam opisati z besedami, a je nekaj takega, kar moraš res izkusiti. Na boljši način sploh ne bi mogla zaključiti letošnjega pole camp-a.
Kaj pa me je najbolj razveselilo pri vseh treh zvezdnicah plesa ob drogu, Marion, Nadii in Kate? Kljub njihovemu uspehu se niso obnašale niti najmanj zvezdniško. Od nas na delavnicah niso pričakovale, da že vse znamo, temveč so se zavedale kakšno pot moramo vse prehoditi, da pridemo na vedno višje stopnje. Na delavnicah so nam pomagale, nas spodbujale, se z nami smejale in šalile. Čisto nič nenavadno se mi ne bi zdelo, če bi se po delavnici z njimi zaklepetale na kavi. Že velikokrat sem občudovala njihove posnetke, tu pa so se mi zdele tako človeške, takšne prijetne in tople osebe, kakršne si vsak želi imeti v svoji bližini. Prav tako pa je čudovit občutek, ko si obkrožen z ljudmi, ki jih druži ljubezen do iste stvari – do plesa ob drogu. Občutek, da si del neke skupnosti, ki te sprejema takšnega kot si, s tabo deli interese, neizmerno uživa v plesu, ve kako je, ko se trudiš in trudiš, in ti končno nekaj uspe, ter ponosno razkazuje svoje modrice:). Na pole camp-u ob takšnem številu plesalk ob drogu res začutiš, da si del neke skupnosti, da nekam pripadaš.
Kaj pa me je najbolj razveselilo pri vseh treh zvezdnicah plesa ob drogu, Marion, Nadii in Kate? Kljub njihovemu uspehu se niso obnašale niti najmanj zvezdniško. Od nas na delavnicah niso pričakovale, da že vse znamo, temveč so se zavedale kakšno pot moramo vse prehoditi, da pridemo na vedno višje stopnje. Na delavnicah so nam pomagale, nas spodbujale, se z nami smejale in šalile. Čisto nič nenavadno se mi ne bi zdelo, če bi se po delavnici z njimi zaklepetale na kavi. Že velikokrat sem občudovala njihove posnetke, tu pa so se mi zdele tako človeške, takšne prijetne in tople osebe, kakršne si vsak želi imeti v svoji bližini. Prav tako pa je čudovit občutek, ko si obkrožen z ljudmi, ki jih druži ljubezen do iste stvari – do plesa ob drogu. Občutek, da si del neke skupnosti, ki te sprejema takšnega kot si, s tabo deli interese, neizmerno uživa v plesu, ve kako je, ko se trudiš in trudiš, in ti končno nekaj uspe, ter ponosno razkazuje svoje modrice:). Na pole camp-u ob takšnem številu plesalk ob drogu res začutiš, da si del neke skupnosti, da nekam pripadaš.
 |  |
Vse, kar sem še lahko naredila tisti zadnji dan, je bilo poležavanje na plaži, klepetanje in smeh z drugimi mademoisellkami in malce počasnega plavanja. Mišice so se pač odločile, da imajo počasi že dovolj :). No, sicer so trebušne imele še nekaj dela, a ko te mišice bolijo od smeha, ti je vseeno. Po štirih dnevih treninga, pa je popoldansko čofotanje po vodi in (ne)uspešno poziranje za slike na drsečih skalah v vodi pravo zdravilo za boleče roke in noge. Domov sem se odpravila z mislijo, da se drugo leto zagotovo vrnem, saj poletje brez tega ne bo popolno. In da nujno potrebujem teden počitka :).
Mademoisellka
RSS Feed
