Mademoisellke smo na svoj spisek dodale še eno fotografiranje in razstavo, ponovno v sodelovanju s fotografom Boštjanom Gunčarjem, ki nas je pred kratkim razveselil z novico, da je njegov studio zdaj bogatejši za en štirimetrski drog. Seveda smo se z veseljem odzvale vabilu, naj se pridemo fotografirat in ustvarimo nekaj materiala za novo razstavo ob kulturnem prazniku. Poleg profesionalnih fotografij smo tudi želele preizkusiti naše sposobnosti, saj je od prejšnjega fotografiranja minilo že pol leta. Saj naredimo kakšno sliko tudi med treningi ali po njih, a je drugače ko stojiš pred pravim fotoaparatom, osvetljena z lučmi (ki običajno naredijo tvoje telo še lepše). Pa še dobimo nove profilke :D.
 |  |
Kako pa sploh izgleda takšno fotografiranje? No, na začetku sem imela predvsem nekaj treme, ki pa sem se je k sreči znebila že med fotografiranjem za koledar. Tisto je bilo bolj zahtevno že zato, ker je bilo prvo, ker smo uporabljale prenosni drog, ki se na vrhu malo trese in rabiš nekaj časa, da se navadiš … nasploh bilo je težje. Zdaj smo imele že eno izkušnjo za sabo in smo se lažje sprostile, pripravile in splezale na drog. Ker nas je šlo tudi več na eno fotografiranje, pa smo združile moči in tako je nastalo tudi nekaj skupinskih slik.
 |  |
Včasih v nekem gibu zdržimo res dooolgo časa, da dobimo dobro sliko, včasih pa slika uspe v sekundi, tudi če takoj popustimo. Marion Crampe je na eni izmed svojih delavnic rekla, da greš v koreografiji stopnjo nazaj kot si sposoben narediti, kadar narediš posamezen gib ali kombinacijo, saj moraš biti pozoren na druge stvari in delaš povezano veliko več časa. Tako je po mojem mnenju včasih tudi pri fotografiranju. Poleg tega, da dobro izvedeš gib moraš biti namreč pozorna še na obraz, na postavitev giba (čemur ponavadi sledi veliko obračanja da se dobi ta pravi kot), bolj se zavedaš izgleda telesa in tako pozornost posvečaš še mnogo drugim stvarem, kot le temu, da narediš nek element. Fotografiranje pa ni bilo kratko, bilo je kar intenzivno in trajalo kakšne dve ali tri ure, kar sem čutila še naslednjih nekaj dni z izjemno hudim ˝musklfibrom˝.
Kaj pa je naredilo to fotografiranje tako odlično, da sploh nisem opazila kam je šlo celo dopoldne? Predvsem sproščeno ozračje. Z Boštjanom smo že delale in ga tudi večkrat srečujemo na dogodkih v Mademoiselle, tako da pred njim sploh nimamo nikakršne treme, polovico fotografiranja smo preživele v smehu. V studiu, v katerega sem stopila prvič, sem se počutila čisto domače. Zdi se mi tudi super, da sem se šla fotografirat v paru. Pomoč še kakšne Mademoisellke je namreč neprecenljiva, imaš nekoga, ki popravi kot, te spominja na špičke, ti pomaga pri izvedbi kakšnega giba (ali pa ko se ne moreš spraviti s kakšnega elementa in se zapleteš:)), te spomni na kakšen gib na katerega si že skoraj pozabila. Imaš nenadomestljivo podporo nekoga, ki je na istem mestu kot ti in te tako lahko v celoti razume in spodbuja. Takšna Mademoiselle družinica je vse, kar si plesalka lahko želi:).
Kaj pa je naredilo to fotografiranje tako odlično, da sploh nisem opazila kam je šlo celo dopoldne? Predvsem sproščeno ozračje. Z Boštjanom smo že delale in ga tudi večkrat srečujemo na dogodkih v Mademoiselle, tako da pred njim sploh nimamo nikakršne treme, polovico fotografiranja smo preživele v smehu. V studiu, v katerega sem stopila prvič, sem se počutila čisto domače. Zdi se mi tudi super, da sem se šla fotografirat v paru. Pomoč še kakšne Mademoisellke je namreč neprecenljiva, imaš nekoga, ki popravi kot, te spominja na špičke, ti pomaga pri izvedbi kakšnega giba (ali pa ko se ne moreš spraviti s kakšnega elementa in se zapleteš:)), te spomni na kakšen gib na katerega si že skoraj pozabila. Imaš nenadomestljivo podporo nekoga, ki je na istem mestu kot ti in te tako lahko v celoti razume in spodbuja. Takšna Mademoiselle družinica je vse, kar si plesalka lahko želi:).
 |  |
Mademoisellka
RSS Feed
