​Ko sem bila s prijateljico na kavi, je padla beseda o tem, kako smo že nekaj let v isti rutini (služba, otroci, ...) in da že dolgo nismo bile na prvem mestu. Pa pravi: pejmo plesat ob drogu, ti nas prijavi in to je to, brez izgovorov. Naredila sem domačo nalogo in na netu izbrala informacije. Sploh ne vem točno, kaj je bilo, ampak spletna stran studia Mademoiselle me je najbolj pritegnila. Vse besede o plesu, treningih, samozavesti, ja to rabimo.
​Pisala sem Tini in že naslednji teden smo bile na treningu. 

​Ples ob drogu je neka,j kar sem si želela poskusiti precej časa, preden sem dejansko zbrala pogum in se prijavila na tečaj. Verjamem, da se nam v življenju vse zgodi ob točno pravem času za nas, ne takrat, ko si nekaj želimo, ampak takrat, ko to rabimo. Po razhodu z bivšim fantom sem potrebovala spremembo in se odpravila na svojo prvo uro plesa ob drogu v plesnem studiu Mademoiselle. Ob vstopu v studio sta me prijazno pozdravila Tina in Grinch. Kasneje sem spoznala še Uroša, inštruktorice in ostale punce ter ugotovila, da so prijaznost, spodbuda, medsebojna pomoč ter hard work na treningih vrednote in stanje duha v studiu. Vem, sliši se kot ena velika povezana družina in tako tudi je. V takem okolju se počutim sproščeno, dovolim si biti jaz, upam si tvegati, delam napake in se iz njih učim. Učim se tudi od inštruktoric in ostalih punc, s katerimi smo postale prijateljice.

​​Ob začetku semestra sem se odločila, da naredim nekaj, kar drugače ne bi, in si izberem vadbo, ki bo zahtevna in izven moje cone udobja, saj se v »vsakdanjih« vadbah nisem našla in sem želela izziv, ki bi prelomil mojo sramežljivost. Da si dokažem, da zmorem in hkrati doživim novo izkušnjo. Pregledala sem veliko različnih vadb, vendar mi pole dance ni šel iz glave. Bilo je nekaj tako misterioznega in eksotičnega, nekaj nedostopnega, a ravno zaradi tega mi je vzbudilo tako veliko zanimanje in novembra sem se vpisala na prvi trening.